Svete Višarje so neprimerljiv biser lepote narave: od tu kraljuje sijajen razgled na mogočne gorske stene in vrhove. Niso pa Svete Višarje zanimive le z naravoslovnega vidika, ampak so enkratno stičišče treh velikih družin narodov: Romanov, Slovanov in Germanov. Že v 16. stoletju je bila gora cilj romanj treh narodov, danes pa so Svete Višarje nedvomno Božja Pot Evrope.
Staro izročilo poroča, da je nek pastir leta 1360 na Višarskem hribu izgubil svoje ovce. Kmalu nato jih je našel, ko so klečale okrog šopa ruševja. Pretresen se je približal in v grmu zagledal leseni kipec Matere Božje z Detetom Jezusom. Nesel ga je v dolino v Žabnice in ga izročil župniku. Toda naslednji dan je bil kipec čudežno spet na Višarjah in spet so ga obdajale klečeče ovce. Dogodek se je ponovil še tretjič. Tedaj je župnik obvestil oglejskega patriarha in ta je naročil, naj na kraju, kjer so našli kipec, zgradijo kapelo.
Prvotna kapela ne stoji več: od druge kapele iz 16. stoletja se je ohranil današnji prezbiterij. Verni slovenski romarji so leta 1760 obhajali 400-letnico svetišča.
Leta 1786 je avstrijski cesar Jožef II. prepovedal vsakršno versko dejavnost znotraj cerkve. Zaprli so jo, notranjost oropali vseh svetih predmetov, romanja pa prepovedali. Toda že 1790 je njegov brat Leopold odpravil cesarjev ukaz: Višarska Mati Božja se je smela vrniti v svoje prebivališče na Svetih Višarjah.
V letu 1807 je v svetišče udarila strela, ki je požgala leseni del cerkve: zavzeti verniki so jo v kratkem obnovili in jo še povečali.
Leta 1915 se je svetišče na Svetih Višarjah znašlo na bojnih črtah prve svetovne vojne. 16. septembra je bomba, ki so jo vrgli na cerkev, povzročila požar, ki je cerkev tudi porušil. Tedanji župnik pater Pij je naročil, naj kipec Višarske Matere Božje odnesejo na varno v dolino k varuhu cerkve Janezu Kravini. Od binkošti do meseca julija 1916 so kipec Višarske Matere Božje hranili v župnišču v Žabnicah. Pozneje so ga odnesli v Beljak, Celovec in v mariborsko baziliko Marije Matere milosti. Septembra je bil za kratek čas v Dravogradu. Avgusta naslednjega leta je ponovno prišel v Žabnice in 24. junija 1925 se je končno spet smel vrniti v višarsko cerkvico, ki so jo verniki med tem časom obnovili.
Tudi med drugo svetovno vojno je cerkev ostala zaprta. Sveta Devica je ponovno našla zatočišče v župnišču v Žabnicah, kjer je ostala od avgusta 1943 do 11. avgusta 1945, ko so jo prinesli nazaj v njeno prebivališče na Svetih Višarjah.
Leta 1960 je višarsko svetišče obhajalo 600-letnico. Ob tej priliki so cerkev obnovili in tudi na hišah okrog nje so stekla številna obnovitvena dela. K največjim obnovitvenim delom pa štejemo obnovitvene projekte v pripravi na jubilejno leto 2000. Ob tej priliki so na Višarjah izvedli številna vzdrževalna dela na svetišču in popolnoma obnovili župnišče. Višarska Mati Božja je bila in ostaja za Slovence poleg Brezij eno največjih in najbolj obiskanih Marijinih božjih poti.
Poslikave v notranjosti cerkve je napravil slovenski slikar Tone Kralj. Med drugim predstavljajo Marijo Tolažnico žalostnih, Oznanjenje, Beg v Egipt, Dvanajstletnega Jezusa v templju, Marijo v molitvi pod križem in Kronanje Vnebovzete.
Sezona poletnih romanj se začne v mesecu juniju in traja vse do prve nedelje v oktobru.
